O aminokislinah in njihovem pomenu smo že govorili. Poleg njih sta za pravilno rast in razvoj rastlin potrebni še huminska in fulvinska kislina, ki nista nič manj pomembni za rastlinski svet.
Huminske in fulvične kisline se nahajajo v humusu, so njegov sestavni del in imajo zelo koristen in spodbuden učinek na rastline. Za začetek kratek pregled same definicije humusa.
Humus je rodovitna prst, ki se nahaja na površini zemeljske skorje, z majhno debelino, običajno nekaj decimetrov. Sestavljena je iz mešanice organskih in mineralnih snovi s prisotnostjo bakterij. Pri razgradnji izumrlih rastlinskih in živalskih ostankov nastane zelo pomembna organska snov humus (lat. humus-črna zemlja), ki je najpomembnejša za rodovitnost tal. Vsebnost humusa v tleh se z globino zmanjšuje, njegova rodovitnost pa se zmanjšuje, ko gremo globlje v tla. Za nastanek humusa traja od nekaj sto let do tisočletja, ker je proces humifikacije v naravi zelo počasen. Na celotnem planetu je povprečno 5 % humusa in ima različne lastnosti.
Organska snov, ki jo dodamo v zemljo v obliki organskega gnojila, reagira s spojinami, ki so že v tleh. Med to reakcijo nastanejo huminske snovi – velike molekule organske snovi s specifičnimi lastnostmi. Zmes, ki jo sestavlja 80–90 % humusne snovi in 10–15 % manjših stranskih produktov, ki nastanejo pri razgradnji organske snovi, imenujemo humus .
Humus veže dele gline in prahu v večje strukturne agregate, s čimer izboljša vodno-zračno zmogljivost glinenih tal. Humus lahko veže 5–10-krat več vode kot glineni minerali in s tem poveča absorpcijsko sposobnost tal. Ta lastnost humusa je pomembna za vse vrste tal, zlasti za peščena tla.
Huminske snovi imajo veliko sposobnost vezave hranil v obliki, ki je dostopna rastlinam.
V kemijskem smislu lahko huminske snovi razdelimo v tri skupine organskih snovi: huminske kisline, fulvične kisline in humine.
Številni stranski produkti razgradnje, kot so avksini, vitamini, nizkomolekularne kisline, ki nastanejo pri razgradnji organskih snovi (npr. jantarna kislina), aminokisline mikrobnega izvora, prav tako fiziološko vplivajo na rast rastlin. Te snovi so stimulatorji rasti in razvoja, poleg tega pa so vir kisika za rastline. Številni poskusi so dokazali, da fulvinska in nekatere huminske kisline pozitivno vplivajo na rast rastlin in razvoj mikroorganizmov, zelo pomembno vlogo pa imajo tudi pri absorpciji železa in drugih mikroelementov iz tal.
Biostimulatorji (spodbujevalci rasti)
Rastlinski biostimulatorji so različne snovi naravnega izvora, ki se uporabljajo v kmetijstvu za izboljšanje rasti rastlin. Delujejo tako, da spodbujajo naravne procese v rastlini, ki izboljšajo absorpcijo hranil, učinkovitost hranil, toleranco na abiotski stres in izboljšajo kakovost pridelka.
Biostimulatorji nimajo neposrednega učinka na rastlinske škodljivce in patogene, zato se ne štejejo za pesticide. Rastline, tretirane z biostimulatorji, niso manj napadene s strani škodljivcev, temveč so manj izpostavljene neugodnim razmeram kot netretirane rastline, vendar je vpliv škodljivcev in patogenov na tretirane rastline manjši zaradi boljšega privzema hranil, prenosa hranil in njihove uporabe ter hitrejšega okrevanja po poškodbah, ki jih povzročijo morebitni abiotski stresi (Calvo, 2014).
Biostimulatorji, ki se uporabljajo v kmetijstvu, se delijo na: inokulante mikroorganizmov, huminske kisline, fulvične kisline, beljakovinske hidrolizate in aminokisline ter izvlečke morskih alg.
Huminske snovi so snovi, ki nastanejo s fizikalno, kemijsko in biološko humifikacijo biomolekul. Približno 80 % celotne vsebnosti ogljika (C) in 60 % ogljika (C), raztopljenega v vodi, je sestavni del humusne snovi. Huminske snovi igrajo pomembno vlogo pri ohranjanju rodovitnosti tal in s tem vplivajo na pridelavo in gojenje rastlin.
Po Pena-Mendez et al. (2005) so huminske snovi razdeljene v tri skupine: huminska kislina, fulvinska kislina in humin. Huminska in fulvinska kislina predstavljata huminske snovi, ki so topne, medtem ko je humin netopna huminska snov, tj. humin velja za sol huminskih kislin.
Kemijska struktura huminskih snovi je zelo kompleksna in je odvisna od njihovega izvora. Glavni elementi, ki sestavljajo huminsko in fulvično kislino, so ne glede na izvor ogljik 52-60 %, vodik 3-4 %, kisik 32-38 %, dušik 4-5 % in žveplo 0,4-0,6 %.
Huminske kisline izboljšujejo rodovitnost tal, spodbujajo rast rastlin in odpornost proti boleznim. Vsebujejo približno 56 % ogljika (C) in so temno rjave do črne barve.
Fulvinska kislina vsebuje manj ogljika (C), okoli 34 %, in je rjave do rdečkaste barve. Vsebuje več kislinskih funkcionalnih skupin, zlasti -COOH. Skupna kislost fulvinske kisline (900–1400 mmol/100 g) je veliko višja od skupne kislosti huminske kisline (400–870 mmol/100 g) (Pena-Mendez et al., 2005).
V primerjavi s huminsko kislino fulvinska kislina omogoča lažji prenos hranil skozi koreninske membrane rastlin, dlje časa ostane v slanih tleh in prenaša širši razpon pH vrednosti tal. Zato velja, da fulvinske kisline vplivajo na korenine, huminske kisline pa na steblo in nadzemne dele rastlin.
Zaradi svoje molekularne strukture huminske snovi zagotavljajo številne prednosti pri gojenju rastlin. Šteje se, da imajo huminske snovi ključno vlogo v odnosu med tlemi in rastlino, saj omogočajo prenos hranil, izmenjavo ogljika in kisika med rastlino in tlemi, spodbujajo zadrževanje vode, preprečujejo izhlapevanje vode iz tal in vplivajo na razvoj mikroorganizmov v tleh.
Danes se v kmetijstvu uporabljajo različni derivati huminske kisline, pa tudi huminske snovi na splošno. Uporabljajo se za izboljšanje rasti rastlin in odpornosti na abiotski stres, torej za povečanje pridelka gojenih poljščin.
Izvedene so bile raziskave, v katerih je bil dokazan pozitiven vpliv huminske kisline na pridelek in kakovost pridelkov v zaščitenih prostorih in na prostem. Po Befrozfarju in sod. (2013) se je pridelek kumar povečal s foliarno uporabo huminske kisline, medtem ko se je pridelek olja na hektar bazilike povečal z uporabo huminske kisline s fertirigacijo. Po Karakurtu in sod. (2009) je uporaba huminske kisline pri ekološko pridelanih paprikah povečala skupni pridelek, zgodnji pridelek, povprečno težo plodov, količino topnih sladkorjev, reducirajočih sladkorjev in vsebnost klorofila b. Uporaba fulvične kisline pri gojenju kumar je povečala število cvetov na rastlino (Rauthan in Schnitzer, 1981), pa tudi pridelek koruze v sušnih razmerah.
V ponudbi gnojil FITOFERT so poleg biostimulantov (Humiflex, Humistart, Humisuper Plus) tudi IZDELKI HUMI-FULVI:
FITOFERT FULVIMAX 80 je pripravek v obliki vodotopnega praška z visoko vsebnostjo fulvičnih kislin. Uporablja se predvsem v zgodnjih fazah koreninskega sistema, njegovo delovanje pa vpliva na povečano mobilizacijo in absorpcijo fosforja.
FITOFERT HUMIFLEX 24 je bolj koncentrirana formulacija FITOFERT HUMIFLEX. Uporablja se po fazi ukoreninjenja, z fertirigacijo 10-20 l/ha ali foliarno 0,1-0,2%.
FITOFERT HUMIMAX 80 je formuliran v obliki vodotopnega praška z visoko koncentracijo huminskih kislin. Uporablja se po fazi ukoreninjenja, med rastno sezono s fertirigacijo 3-10 kg/ha ali foliarno 0,05-0,1%.
Mojster inž. kmetijstva Bojana Stanković
Strokovna storitev prehrane rastlin podjetja Agromarket